Pohod na Kozlek, 16. november 2008
Pohod Črne njive – Kozlek – Črne njive
nedelja, 16. 11. 2008
Na čudovito sončno in toplo jesensko nedeljo smo se v zgodnjih dopoldanskih urah zbrali na Črnih njivah (610 m), kjer sta bila izhodišče in cilj našega pohoda. Verjetno tudi zaradi razmeroma zgodnje ure smo bili tam med prvimi, če ne štejemo nekaterih stalnih in vztrajnih jutranjih rekreativcev, ki so takrat že zaključevali svojo rutinsko rekreacijo.
Pred odhodom se nas je zbralo petnajst pohodnic in pohodnikov, od katerih pa so se trije odločili, da bodo prekrasen dan izkoristili za obisk nekoliko višjih nadmorskih višin (Snežnika). Pri tem seveda ne smem pozabiti omeniti dveh štirinožnih pohodnikov, ki sta se pogumno odpravila z nami in pohod opravila brez večjih težav (razen morda nekaj malce bolj razgretih bližnjih srečanj z drugimi pasjimi rekreativci). Skupaj nas je bilo torej štirinajst (in celih dvaintrideset nog, pohodnih palic ne štejemo).
Pohod smo začeli približno točno ob predvideni uri (9.00 + akademska četrt + bistrških 10′), ko smo se čez jaso na nasprotni strani ceste spustili do vstopa v »gasilsko« pot. Že kmalu po nekaj prvih korakih nam je večini začelo postajati vroče, zato smo v izogib tveganju »zakuhanja« slekli odvečne kose oblačil. Med potjo proti Ahcu (799 m) smo med drugim splašili veverico in »prehiteli« gozdarski traktor. Po približno uri hoje smo dosegli vrh, kjer smo med razvalinami stare srednjeveške cerkvice malo »počinili«, se fotografirali, vpisali v vpisno knjigo ter se nato po krajši strmi stezi (palice so prišle zelo prav) spustili do gozdne ceste, ki proti jugovzhodu vodi v Jasen in ločuje Ahec od grebena, ki se nadaljuje proti Kozleku.
Sledila je prijetna, »malo gori, malo doli« hoja po grebenu nad zgornjo dolino Reke (Podgoro), skozi borovce in po jesenskem listju do Golega vrha (859 m), ki v resnici ni tako gol, kot bi lahko sklepali iz imena. Po blažjem spustu smo prečkali »vrbiško« pot ter se vključili v Evropsko pešpot E6, ki nas je prek Srednjega vrha (923 m), priljubljenega med jadralnimi padalci, pripeljala do našega težko pričakovanega cilja (pravzaprav polcilja, saj nas je čakala še vrnitev) – Kozleka (997 m), do katerega smo morali premagati še zadnji večji klanec. Do tu smo potrebovali slabe tri ure.
Na Kozleku, kjer vsaj do našega prihoda ni bilo kakšne posebne gneče, smo si vzeli daljšo pavzo, pomalicali slastne doma narejene sendviče in druge dobrote (vključno z majonezo) ter spili zelo dober čaj, ki ga je pripravil oskrbnik koče. Na »uradnem« vrhu Kozleka, ki leži nekaj metrov od koče, smo se še slikali ter uživali v razgledu na celotno dolino, okoliške vasi, Učko s kvarnerskimi otoki in druge hribe.
S Kozleka smo se vračali po »klasični« poti, ki jo obiskovalci tudi najpogosteje uporabljajo. Nekaj metrov pred cesto Ilirska Bistrica – Sviščaki smo krenili proti zahodu in po delu že omenjene Evropske pešpoti (ki jo pohodniki, kot smo ugotovili na podlagi shojenosti in zaraščenosti, bolj poredkoma uporabljajo) sestopili do vznožja Ahca, kjer smo že bili nekaj ur pred tem. Ker za ponovni vzpon na Ahec po »ta strmi« med udeleženci pohoda ni bilo kakšnega posebnega navdušenja, smo se držali prvotnega načrta in se po rahlo vzpenjajoči se gozdni cesti mimo prikupne vikendice dosegli glavno cesto. Čeprav hoja po asfaltu pohodnikom in planincem običajno ni ravno v užitek, kakšnega pritoževanja in zmrdovanja med našimi pohodniki ni bilo zaznati, verjetno tudi zato, ker je šlo odtlej vse samo še navzdol in so bile Črne njive, naš končni cilj, tako rekoč tik za drugim naslednjim ovinkom.
Na Črnih njivah, kamor smo prispeli po skupno dobrih petih urah in pol hoje in vmesnih postankov, nas je pričakala velika množica ljudi (ki seveda ni bila tam zaradi nas, temveč zaradi prelepega vremena in »bistriške tradicije«). Vidno zadovoljni s »podvigom« smo si v nam dobro znani brunarici privoščili še pijačo in ob pogovoru orisali možnosti izvedbe novih podobnih pohodov v prihodnosti.
Primož, TD Bistrc