Tekaško društvo BISTRC

Začela se je tekaška sezona. Letos smo tekači TD Bistrc prvo pomladansko nedeljo preživeli na Krasu. Udeležili smo se 11. Malega kraškega maratona 27. marca.  To je bila naša prva priložnost za preizkus, kako smo se pripravljali čez zimo.

Na lepo sobotno jutro  17. aprila je  na bistriški avtobustni postaji  vršalo od pozitivne energije. Bistriški tekači smo se skupaj s tekači iz Senožeč – Hitre noge, podali na popotovanje iz Senožeč in Ilirske Bistrice v Beograd na 24. Beogradski maraton in polmaraton, ki je največja in najbolj množična manifestacija v Srbiji,na katerem je teklo več kot 1700 tekmovalcev iz 35 držav. Znak za začetek  maratona je dala promotorka teka, portugalska atletinja Roza Mota v družbi predsednika Olimpijskega komiteta Srbije Vlada Divca.

Nastop vseh nas na takšni tekaški prireditvi je bila spodbuda in motivacija za redno vadbo še naprej in navdih za nove tekaške podvige. Tekli smo med beograjskimi znamenitostmi  v centru mesta in doživeli utrip beograjskih ulic.

Beograd smo doživeli na nepozaben športno-zabaven način.  Ogledali smo si hišo cvetja, kjer počiva “maršal” Tito. V večernih urah smo namenili obisk enemu izmed najbolj popularnih splavov.  Večer smo zaključili s   tradicionalno srbsko večerjo ob zvokih starograjske muzike.

Naše tri dnevno potepanje smo zaključili z ogledom letalskega muzeja v Beogradu. Na ogled je okoli osemdeset vrst letal, ki so večinoma še zmeraj sposobna letenja.

A. Samsa

Moji vtisi z Ljubljanskega maratona…

Letos sem bil že četrtič na Ljubljanskem maratonu (21 km) in moram priznati, da smo imeli vedno dobro vreme: ravno prava temperatura za tek. Značilnost maratona je tudi precejšnja gneča na štartu, zato se splača postaviti na ustrezno štartno pozicijo kako minuto prej, da imaš potem manj dela s prehitevanjem počasnejših tekačev. Štart je pospremila tudi skupina “The Stroj”, ki z bobni in udarnimi ritmi resnično požene kri po žilah. Pred dvemi leti so bili odsotni in nekako ni bil pravi štart…nekaj je manjkalo. Upam, da jih bomo slišali tudi na prihodnjem maratonu. Pri organizaciji me moti le to, da v bližini ciljnega prostora ni nobenega umivalnika, kjer bi si tekači lahko oprali vsaj obraz in roke. Temu so sicer namenjeni tuši v Tivoliju, vendar ne verjamem, da kdo sploh pride do tja.

Marko Svetličič

Pohod Črne njive – Kozlek – Črne njive
nedelja, 16. 11. 2008

Na čudovito sončno in toplo jesensko nedeljo smo se v zgodnjih dopoldanskih urah zbrali na Črnih njivah (610 m), kjer sta bila izhodišče in cilj našega pohoda. Verjetno tudi zaradi razmeroma zgodnje ure smo bili tam med prvimi, če ne štejemo nekaterih stalnih in vztrajnih jutranjih rekreativcev, ki so takrat že zaključevali svojo rutinsko rekreacijo.

Pred odhodom se nas je zbralo petnajst pohodnic in pohodnikov, od katerih pa so se trije odločili, da bodo prekrasen dan izkoristili za obisk nekoliko višjih nadmorskih višin (Snežnika). Pri tem seveda ne smem pozabiti omeniti dveh štirinožnih pohodnikov, ki sta se pogumno odpravila z nami in pohod opravila brez večjih težav (razen morda nekaj malce bolj razgretih bližnjih srečanj z drugimi pasjimi rekreativci). Skupaj nas je bilo torej štirinajst (in celih dvaintrideset nog, pohodnih palic ne štejemo).

Pohod smo začeli približno točno ob predvideni uri (9.00 + akademska četrt + bistrških 10′), ko smo se čez jaso na nasprotni strani ceste spustili do vstopa v »gasilsko« pot. Že kmalu po nekaj prvih korakih nam je večini začelo postajati vroče, zato smo v izogib tveganju »zakuhanja« slekli odvečne kose oblačil. Med potjo proti Ahcu (799 m) smo med drugim splašili veverico in »prehiteli« gozdarski traktor. Po približno uri hoje smo dosegli vrh, kjer smo med razvalinami stare srednjeveške cerkvice malo »počinili«, se fotografirali, vpisali v vpisno knjigo ter se nato po krajši strmi stezi (palice so prišle zelo prav) spustili do gozdne ceste, ki proti jugovzhodu vodi v Jasen in ločuje Ahec od grebena, ki se nadaljuje proti Kozleku.

Sledila je prijetna, »malo gori, malo doli« hoja po grebenu nad zgornjo dolino Reke (Podgoro), skozi borovce in po jesenskem listju do Golega vrha (859 m), ki v resnici ni tako gol, kot bi lahko sklepali iz imena. Po blažjem spustu smo prečkali »vrbiško« pot ter se vključili v Evropsko pešpot E6, ki nas je prek Srednjega vrha (923 m), priljubljenega med jadralnimi padalci, pripeljala do našega težko pričakovanega cilja (pravzaprav polcilja, saj nas je čakala še vrnitev) – Kozleka (997 m), do katerega smo morali premagati še zadnji večji klanec. Do tu smo potrebovali slabe tri ure.

Na Kozleku, kjer vsaj do našega prihoda ni bilo kakšne posebne gneče, smo si vzeli daljšo pavzo, pomalicali slastne doma narejene sendviče in druge dobrote (vključno z majonezo) ter spili zelo dober čaj, ki ga je pripravil oskrbnik koče. Na »uradnem« vrhu Kozleka, ki leži nekaj metrov od koče, smo se še slikali ter uživali v razgledu na celotno dolino, okoliške vasi, Učko s kvarnerskimi otoki in druge hribe.

S Kozleka smo se vračali po »klasični« poti, ki jo obiskovalci tudi najpogosteje uporabljajo. Nekaj metrov pred cesto Ilirska Bistrica – Sviščaki smo krenili proti zahodu in po delu že omenjene Evropske pešpoti (ki jo pohodniki, kot smo ugotovili na podlagi shojenosti in zaraščenosti, bolj poredkoma uporabljajo) sestopili do vznožja Ahca, kjer smo že bili nekaj ur pred tem. Ker za ponovni vzpon na Ahec po »ta strmi« med udeleženci pohoda ni bilo kakšnega posebnega navdušenja, smo se držali prvotnega načrta in se po rahlo vzpenjajoči se gozdni cesti mimo prikupne vikendice dosegli glavno cesto. Čeprav hoja po asfaltu pohodnikom in planincem običajno ni ravno v užitek, kakšnega pritoževanja in zmrdovanja med našimi pohodniki ni bilo zaznati, verjetno tudi zato, ker je šlo odtlej vse samo še navzdol in so bile Črne njive, naš končni cilj, tako rekoč tik za drugim naslednjim ovinkom.

Na Črnih njivah, kamor smo prispeli po skupno dobrih petih urah in pol hoje in vmesnih postankov, nas je pričakala velika množica ljudi (ki seveda ni bila tam zaradi nas, temveč zaradi prelepega vremena in »bistriške tradicije«). Vidno zadovoljni s »podvigom« smo si v nam dobro znani brunarici privoščili še pijačo in ob pogovoru orisali možnosti izvedbe novih podobnih pohodov v prihodnosti.

Primož, TD Bistrc

Fotografije si oglejte v mapi Foto!

V sredo, 18. 2. 2009 je Tekaško društvo Bistrc za otroke, ki obiskujejo atletski krožek, organiziralo drsanje v dvorani Tivoli v Ljubljani. Drsanja se je udeležilo 8 članov krožka, na veselo ledeno rajanje pa smo povabili tudi nekatere druge otroke. Pod budnim očesom vaditeljev atletskega krožka, Vesne in Dragota, so otroci okusili, kako izgleda drsenje po ledu, ki je vse nekaj drugega kot tek. Nekateri od otrok so pokazali veliko mero talenta, ter že začeli uganjati drobne vragolije. Vsi, prav vsi pa so bili nad izletom izredno navdušeni, tako da drugo leto izlet zagotovo ponovimo.

Več slik se nahaja TUKAJ.