Začetek 1. juriša na Milanjo je zaznamovalo lepo sončno skorajda spomladansko vreme. Vendar je napoved preteklega dne dala slutiti, da ne bo vse tako rožnato. Že po nekaj kilometrih od izhodišča na Črnjih Njivah so nas zibajoči vršaci mogočnih borovcev opozorili na veter, kateri je višje na progi znatno zmanjšal našo hitrost.
Po nekaj vetrovnih zavojih nas pozdravi Milanja, odeta v nov snežni pulover. Sledi bojni sestanek ter pade odločitev, da tokrat načrtovani greben Milanje izpustimo.
Tek poteka v nižjih legah, kjer uživamo ob zvoku škripajočega snega. Polagoma pojenja tudi veter. Čas mineva kot da bi mignil in že smo na Srčkovi poti. Sledi še nekaj zložnih kilometrov, kjer nas pri koncu pričak še »oviratlon« proga. Sicer ne vem kdo jo je postavil, vendar graditelj zagotovo ni razmišljal o varnosti uporabnikov omenjene poti.
Skratka, uživaška tura v odlični družbi, spremenljive vremenske razmere, piva pri Igorju in Heleni, kaj naj si človek še zaželi.