Od Ljubljane do Ilirske Bistrice
To je pot, ki sem jo že več stokrat prekolesarila, v tej ali obratni smeri. Po delih sem jo tudi že pretekla ali prehodila. In že dolgo nazaj sem si tudi rekla, da jo moram enkrat v celoti preteči. Idejo sem očitno omenila tudi tekačem na dolge proge, ki sem jih v zadnjem času spoznala. Eden izmed njih me je v začetku leta spomnil, da je ideje treba izpeljati in da je letošnji suh in topel januar ravno primeren čas za ta dolg tek.
Čeprav se mi je razdalja kar naenkrat zazdela predolga, sem vseeno rekla, da bi pa zadnjo januarsko soboto mogoče res lahko šli, saj da je do takrat še nekaj časa za naredit še kak dolg trening. Vabilo na tek smo poslali še na par elektronskih naslovov. Vmes so se zgodile poplave na ilirskobistriškem in za dan pred štartom je bila napovedana ohladitev z močnim sneženjem. Kljub temu se je par junakov navdušilo nad vabilom, prijateljica Petra nam je bila pripravljena pripravit okrepčevalnico na barju v nočno-jutranjih urah in sestra Tjaša nas je bila pripravljena spremljati čez Javornike s hrano, pijačo in našo prtljago v avtu.
Tako sva v soboto, 26. januarja, ob petih zjutraj za Bežigradom pri minus eni stopinji res začela teči z Borisom in na železniški postaji pobrala še Mateja. Skupaj smo čez Tromostovje odtekli proti Dolgemu mostu, kjer se nam je pridružil Uroš in nas usmerjal čez barje do Podpeči, kjer smo pobrali Andreja in se ustavili na prvi dobro založeni okrepčevalnici v Jezeru. Pogreti s čajem smo se uspeli na zasneženo Rakitno in si v tamkajšnji trgovinici obnovili zaloge hrane in pijače. Ko smo se spuščali v Cerknico nas je grelo že sonce. V Cerknici smo imeli polovico poti za sabo in si privoščili klepetalno kavo in malo več časa za malico. Tek ob visokem in vzvalovanem Cerkniškem jezeru je bil tako idličen, da smo pozabili na utrujenost. Ob vzponu na Javornike smo bili veseli, ker nam je neznan šofer po gozdni poti utrl kolovoz in nam ni bilo treba hoditi po celem snegu. Na številnih križiščih v gozdu smo vedno uspeli izbrati pravo pot. Avto z opremo, ki smo ga komaj čakali, nas je pričakal v Jurščah, kjer se je končala splužena pot. Tamkajšnji postanek na soncu, ki je že izgubljalo moč, in ob sladkih palačinkah je spet kar dolgo trajal. Tekači iz Bistriške smeri, ki sem jih po tihem pričakovala, nam niso prišli naproti. Očitno jih je nekaj ustavilo. In v trenutku nepozornosti smo še zgrešili bližnjico proti Zagorju. Ob vsem tem se je meni potem spust v Ilirsko Bistrico zelo vlekel. A ob sledenju enakomerne hitrosti sotekačev in kratkem postanku v trgovini v Knežaku smo bili kar naenkrat v Bistrcu in kmalu potem tudi v Dobropoljah. Na cilj smo prišli okroglih dvanajst ur po štartu v Ljubljani in tekaška ura je pokazala okroglih sto kilometrov pretečene poti.
Tudi po obilni večerji in osvežilnem tuširanju se mi je pot med slovensko prestolnico in domačim krajem zdela daljša, kot sem si prej mislila, da je. Brez odlične družbe je nikoli ne bi pretekla. A tiste sobote nam je šlo res vse po načrtih in stara ideja se je končno uresničila.
Katja Rutar